Johann Sebastian Bach (1685–1750) je bil nemški skladatelj in glasbenik poznega baroka, ki velja za eno največjih osebnosti v zahodni glasbeni zgodovini. Znan po izjemnem obvladovanju kontrapunkta, harmonije in glasbene oblike, je Bach ustvaril obsežen opus v najrazličnejših žanrih in instrumentih. Med njegovimi najbolj znanimi skladbami so orkestrski Brandenburški koncerti, suite za solo violončelo ter sonate in partite za violino, Goldbergove variacije in Dobro temperirani klavir za klaviature, Tokata in fuga v d-molu za orgle ter večja zborovska dela, kot sta Matejev pasijon in maša v h-molu. Bach se je rodil v Eisenachu v glasbeniški družini, v mladosti pa je osirotel in ga je vzgajal starejši brat, preden je nadaljeval študij in se zaposlil v različnih nemških mestih. Služil je kot dvorni glasbenik, kasneje pa je postal kantor v cerkvi sv. Tomaža v Leipzigu, kjer je komponiral in dirigiral glasbo za cerkvene in univerzitetne ansamble. V svoji karieri je Bach ustvaril na stotine kantat, pa tudi koncertov, suit, motetov in sakralnih del, pri čemer je pogosto črpal vplive italijanske in francoske glasbe. Čeprav je bil Bach kot organist že v času svojega življenja spoštovan, je njegova glasba v 19. stoletju pridobila širše priznanje in je od takrat postala osrednji del klasičnega repertoarja. Njegova dela so znana po svoji globini, tehnični briljantnosti in čustvenem razponu ter še naprej navdihujejo glasbenike in občinstvo po vsem svetu. Tudi več njegovih otrok, med njimi Carl Philipp Emanuel in Johann Christian Bach, je postalo znanih skladateljev.