Kako izbrati zvočno kartico
Samotna zvočna kartica skrbi za pretvorbo analognega avdio signala na digitalnega, s kakršnega razume in lahko ureja računalniški program. Komunikacija pa lahko poteka tudi v drugo smer. Zvočna kartica namreč prav tako pretvarja digitalni zvok iz računalnika v analogni zvočni format, katerega lahko poslušamo preko studijskih zvočnikov – monitorjev – ali slušalk. Če bi probali zvočni signal poslati v računalnik direktno, torej brez avdio vmesnika, bi bil rezultat precej klavern. Računalniki sicer imajo vgrajeno lastno zvočno kartico, a ta ponavadi ne omogoča kvalitetnega prenosa signala iz analogne do digitalne forme. Zunanja zvočna kartica se lahko pohvali z vgrajenimi predojačevalci, ki uspejo zvočni signal ojačati na želen nivo, na katerem bo računalnik brez težav naprej delal z glasbo. Enostaven zaključek je torej tak, da vgrajena zvočna kartica v računalniku sicer zadostuje za predvajanje zvoka, a tako za kvalitetno snemanje kot predvajanje ne bo ravno najbolj zadovoljiva.
Število vhodov zvočne kartice
Eden od prvih kriterijev pri izbiri zvočne kartice bo gotovo število vhodov. Navsezadnje, napravo, katero boste uporabljali za snemanje enega ali več glasbil hkrati. Za snemanje solo petja bo dovolj avdio vmesnik z enim analognim vhodom. Enostavno pravilo: število vhodov na napravi mora biti enako številu glasbil, katera želite hkrati posneti.
Posebno pozornost si zasluži tudi snemanje električne kitare ali, klaviature ali bas kitare. Za snemanje teh glasbil priporočamo zvočne kartice, ki omogočajo preklop vhodna na visoko impedenco, pogosto imenovan kot funkcija Hi-Z. Tak preklop bo omogočil pretok kar največjega možnega izhodnega napetja brez izgub.
Še ena posebnost je snemanje kondenzatorskega mikrofona. Tak tip mikrofona je v primerjavi z ostalimi mikrofoni sposoben posneti najbolj avtentično sliko zvoka, a potrebuje posebno 48 V napajanje, ki se pogosto označuje kot fantomsko napajanje. Velika večina zvočnih kartic to napajanje omogoča.
Možnosti povezave zvočne kartice
USB zvočna kartica
Najbolj pogost način priklopa večine naprav. Najbolj uporabljan in praktično univerzalno kompatibilen z vsakim prenosnim ali namiznim računalnikom.
FireWire zvočna kartica
Zanesljiv tip priklopa pri snemanju večih kanalov. Njegova uporaba je ponavadi bolj profesionalna, njegova največja pomanjkljivost pa bo gotovo manjša kompatibilnosti. Povprečen računalnik FireWire vhoda nima.
Thunderbolt zvočna kartica
Bolj profesionalen vmesnik, ki omogoča hitro in zanesljivo povezavo večih kanalov hkrati. Tehnično rešitev so razvili v sodelovanju podjetij Intel in Apple, ponaša pa se kar z 8-krat višjo hitrostjo kakor standardni USB priklop.
PCIe zvočna kartica
Ta vrsta zvočnih kartic bi lahko bila poimenovana vgradna, saj se namešča neposredno na matično ploščo računalnika. Uporaba teh kartic je večinoma profesionalna ali namenjena uporabnikom z zmogljivimi namiznimi računalniki. Največja prednost te vrste kartice je prav inštalacija direktno v računalnik, s čimer se pri konverziji zvoka izogne precej procesom in tako ne prihaja do praktično nobene latence oziroma zakasnitve.
Frekvenca vzorčenja
Frekvenca vzorčenja ali sampling označuje, koliko vzorcev se prebere na sekundo med preoblikovanjem iz analognega v digitalni signal. Večja kot je ta številka, boljši bo zvok. Za posnetke s CD-jev privzeto se uporablja frekvenca 44,1 kHz. Ta standard ponuja tudi večina enostavnejših zvočnih kartic, vendar lahko boljše kartice vzorčijo tudi s frekvenco 192 kHz. To merilo pa ne bi smelo biti najbolj pomembna stvar pri izbiri, saj tudi drugi dejavniki znatno bolj vplivajo na končno kakovost zvoka. Preprosto povedano, snemanje z 96 kHz se bo slišilo bolje kot snemanje s 48 kHz, računalnik pa porabi do dvakrat več prostora na disku za take posnetke. Profesionalni studii uporabljajo naprave z najnižjo frekvenco vzorčenja 44,1 kHz. Pri povratni pretvorbi digitalnega zvoka v analogni se uporablja samo vzorec z vrha in dna zvočnega vala. To pomeni, da lahko posnetek, shranjen v kakovosti 44,1 kHz, reproducira frekvenco približno 22 kHz. In to je še vedno veliko več, kot je človeško uho sposobno prepoznati, ki mimogrede frekvenc nad 20 kHz preprosto ne sliši več.
Bitna globina
To merilo pomembno vpliva na nastalo zvočno dinamiko. Preprosto povedano, večje je število bitov v posnetku, večji je njegov dinamični razpon. Standardni CD je posnet v 16-bitni kakovosti. Ker 1 bit posnetka ustreza 6 dB, bo dinamični obseg snemanja na takšnem CD-ju 96 dB. Upoštevati je treba, da bo del posnetka postal žrtev elektronskega šuma naprave in tudi ostalo ne bo bleščeče, saj bodo tišji prehodi slišati glasneje. 24-bitni zvok bo na veliko višji ravni kakovosti in velja za minimalni standard kakovosti pri profesionalcih.
Povzetek
Zvočna kartica je eden od prvih pogojev, da spalnica ali prostor za vaje postane delujoč snemalni studio. Obvezna oprema vsakega zvočnega mojstra in vseh, ki želijo kakovostne posnetke, je tudi snemalna programska oprema in primeren kabel za povezavo zvočnega vmesnika; z računalnikom, s posnetim inštrumentom, mikrofonom ali slušalkami.
Zvočno kartico torej v prvi vrsti izbiramo glede na številko inštrumentov, katere bomo hkrati snemali. Pri izbiri upoštevamo seveda tudi različne možnosti priklopa v računalnik. Najbolj pogosta in priljubljena možnost je zvočna kartica z USB konektorjem.
Kvaliteto snemanja posnetka definirajo med drugim tudi frekvenca vzorčenja in bitna globina. Minimalni standard bi morala biti naprava s frekvenco 44,1 kHz in 24-bitno globino.
Vodni športi
si
